Prava grška ljubezen je v samih začetkih veljala le med dvema moškima oziroma med dečkom in moškim. »Kako in zakaj?« Mož se z ženo ni družil, z njo ni niti prijateljeval. Ni čutil vzajemne čustvene in spolne pripadnosti. Nikakor se ni smel postaviti na isto raven z žensko, saj bi drugače veljal za poženščenega in bi izgubil svojo družbeno pozicijo.
Eros je označen kot najlepši in najmogočnejši med bogovi, ki tako ljudem kot ostalim bogovom "utruja ude" ter kroti in obvlada "v prsih načrte in misli preudarne". To podobo o mogočnem Erosu dopolni pesnica Sapfo, ki poudari njegovo divjost in "bridko - sladko naravo", hkrati pa nesporno postavi ljubezen za najvišjo vrednoto.
Simpozij (Platon) naj bi bilo najvplivnejše evropsko delo o teoriji ljubezni.
V Simpoziju navaja znano legendo o tem, da so bila človeška bitja ustvarjena kot "zaokrožene celote", sestavljena so bila iz treh spolov: moškega, ženskega in hermafroditskega. Imela so dva obraza, štiri roke, štiri noge in dva spolna organa. Lahko so hodila naprej in nazaj. Ker so pa skušala "splezati v nebesa", so ogrožala bogove, zato je dal Zeus vsakega predstavnika človeške rase presekati na dvoje.
Tako smo postali ljudje heteroseksualni, homoseksualni ali lezbični pari. Po nasilni razdvojitvi sta oba dela nekdanjega človeka želela priti nazaj skupaj tako, da sta ovila roke drug okoli drugega in sta se združila v objemu. Ko pesnik Aristofan v svojem uvodu v Platonov Simpozij komentira to legendo, poudari, da smo bili na začetku eno in da je ljubezen »preprosto ime za željo in težnjo po celoti«.
Spraševanje po tem »Kaj ljubezen je?«, se v kulturi zahodnega sveta ne pojavi šele z razvojem novoveške znanosti. V Platonovem Simpoziju najprej vrsta govorcev že hvali Erosa, potem pa Sokrat vpraša: »Kaj pravzaprav je Eros?« Na vprašanje Platon odgovarja tako, da obnovi govor Diotime, ki ga je nekoč poučila o ljubezenskih rečeh. Tako vendarle pride do besede tudi ženska, a njen odgovor ni definicija, temveč zgodba. Zgodba, ki se prenaša in slavi okuse ljubezni še dandanes.