top of page

Kdo in kdaj se odločiti za psihoterapijo?

Kdaj se naročiti na uvodno srečanje?

Odgovor na to vprašanje je v prvi vrsti: "Ko imate občutek, da ste pripravljeni." Po navadi poišče pomoč oseba, ker ima določene, specifične težave, ki se izražajo kot simptomi. To so lahko anksioznost, obsesivne misli, motnje hranjenja, fobije, občutki praznine, samomorilne misli in podobno. Za psihoterapijo in za iskanje doživetih izkušenj, ki so posamezniku povzročile posttravmatsko stresno motnjo oziroma samo izkušnjo travme, so spoznanja o dejanski učinkovitosti psihoterapije neprecenljiva. Hkrati pa je psihoterapevtski proces lahko tudi raziskovanje, samospoznavanje in se oseba zanj odloči, ko si želi delati na svoji osebni rasti, prepoznavanju in premagovanju svojih vzorcev ter udejanjanju svojih potencialov. 

 

Torej - predvsem psihoanalitična psihoterapija pomaga pri vsaki nalogi, ki si jo posameznik postavi, v kolikor ima motivacijo za spremembe. Psihoanalitična psihoterapija je prav tako primerna ob doživljanju občutkov depresije, anksioznosti, ob žalovanju, ob paničnih napadih in drugo. Psihoterapija je primerna za izboljšanje življenjskega funkcioniranja, psihoterapija je začetek konstruktivnega reševanja težav in odstranjevanja ovir v našem življenju, psihoterapija pomaga pri obsesivno - kompulzivnih motnjah, spremembi navad, izgorelosti v življenju in podobno. S psihoterapijo lahko kakovostno spremenimo svoje medosebne odnose in postavimo svoje življenje v ravnovesje.

Psihoterapija je odnos!

Psihoterapija je odnos, ki se vzpostavi med klientom ter terapevtom, ne glede na način, strukturo dela ali uporabo različnih metod in tehnik. To je psihoterapevtski odnos, ki temelji na empatičnem sprejemanju in sočutju, preko katerega lahko posameznik doživi drugačno izkušnjo in predela svoje nerazrešene vsebine.

 

Kot v procesu razvoja navezanosti (otrok - starši), kjer čustvena komunikacija oblikuje desno hemisfero, je čustvena komunikacija prav tako pomembna za terapevtski odnos. Pri govoru so pomembni odtenki pomenov besed, jezikovna intonacija, ton, sila glasu in ritem. V času močnega čustvenega doživljanja v procesu psihoterapije vpliva neverbalna, čustvena komunikacija na klientovo shranjeno vsebino, na notranje modele iz otroštva. Objektno - relacijske informacije se prenašajo predvsem s primarnim komunikacijskim sistemom, kjer mora biti psihoterapevt pozoren tudi na držo, obrazno izražanje, gibanje telesa, glasovno prepletanje ter zaporedje izgovorjenih besed. Prava možganska in telesna neverbalna komunikacija sta dvosmerna procesa. Če tako terapevt in klient komunicirata med seboj na čustveni ravni, torej oba z desno hemisfero možganov, je to temeljni proces znotraj terapevtskega procesa. Tako kot desna stran čustveno komunicira, tudi sprejema čustvena sporočila. Psihoterapija tako ni le zdravljenje s pogovorom, temveč je zdravljenje s čustveno komunikacijo.

Spremembe v možganski strukturi...

Psihoterapija je mlada znanstvena disciplina. Kljub temu je danes že priznana znanstveno-strokovna pomoč posameznikom, ki iščejo podporo na področju duševnega zdravja, čustvenih stisk, tesnobnega ali depresivnega razpoloženja, pri težavah na področju medosebnega funkcioniranja in drugo. Skozi različna mnenja in opažanja psihoterapevtov in raziskovalcev discipline opazimo, da je največ poudarka na pristnem odnosu, ki se ustvari med psihoterapevtom in klientom, ter da je to tisto, kar resnično pomaga posamezniku, da je sposoben prebroditi svoje težave. Psihoterapija omogoča posameznikom z ranjeno nevrobiološko in osebnostno strukturo ustvariti korektivno izkušnjo, preko katere dobi posameznik moč za ustvarjanje sprememb na sebi, raziskave pa kažejo, da se s tem dejansko spreminjajo tudi možgani.

​

Kompleksni sistemi v možganih niso primitivni kompleksi. Spremlja jih telesna zaznava. Psihoterapevt zaradi novejših odkritij lažje ter bolje razume, kako občutek deluje na zavesti ravni. Preko zaznavanja določenih občutkov posameznik sprejme neko odločitev. Spoznanje, da so možgani sposobni razločiti med doživljanji, ki jih zaznava je razmeroma nova. Predvsem govorimo o emocionalnih programih, ki še niso občutki vendar le avtomatske reakcije, ki jih možgani sprožijo, da lahko telo hitro aktivira.

​

Psihoterapija po teoriji nevroznanosti sprememinja delovanje v možganov. Na tem mestu posameznikovega delovanja se spremenijo sinapse. Nove izkušnje oblikujejo nove povezave v možganih, ustvarjajo nove, močnejše povezave. Sinapse se ojačajo in tako podkrepijo oziroma motivirajo pozitivno dogajanje v prihodnosti. Ustaljeni vzorci se lažje zamajejo, izgubijo smisel. Psihoterapija je okvir, ki posamezniku ponuja nove izkušnje in hkrati grajenje novih sinaps.

Psihoanalitična psihoterapija: CILJI.

​

  1.    Odprava oziroma omilitev simptomov.

  2.    Zmožnost bolj izpopolnjujočih odnosov.

  3.    Boljša izraba talentov in sposobnosti.

  4.    Realnejši pogled na samega sebe.

  5.    Večja regulacija čustev.

  6.    Doživljanje zadovoljujočih spolnih izkušenj.

  7.    Zrelejše razumevanje sebe in drugih.

  8.    Konstruktivno, svobodno, fleksibilno soočanje z življenjskimi izzivi.

 

Predvsem pa je cilj, da psihoterapija oziroma terapevt pomaga klientu pri tisti razvojni nalogi, ki je pri konkretni osebi najnujnejša in si jo želi – pa naj bo to odprava simptoma, izboljšanje odnosov, razcvet njene ustvarjalnosti, žalovanje ali pa pridobivanje minimalne zavesti o tem, da je oseba živa in si to tudi zasluži.

​

Psihoterapija "razbija" stare vzorce...

Družbene spremembe, kot so svetovne krize, ekonomske krize, vojne, stresna izpostavljenost posameznikov, negotovost staršev, slabi zaposlitveni in preživitveni pogoji, izjemno neugodno vplivajo na mentalni razvoj otrok. Posledično vzorce prenašamo s seboj v odrasla razmerja, ki zaradi tega niso zmeraj funkcionalna. Predvsem ne smemo zanemariti tudi dejstva, da se to kolektivno prenaša preko družbe, kar pomeni, da se posledično poslabšuje nevrobiološka zrelost celotne populacije. Posledično se spopadanje s težavami, strategije za preživetje, učinkoviti medosebni odnosi, zrela in primerna vzgoja otrok poslabšujejo. To so tudi mehanizmi, ki na dolgi rok drastično vplivajo na radikalizem in ekstremizem, ki se stopnjujeta v smeri medetičnega sovraštva.

 

Psihoterapija je uspešna, ko se posameznik začne zavedati (vseh) svojih občutkov. Ko posameznik odkriva svoje nezavedno ali pa ustvari spremembe, ki si jih želi. Psihoterapija lahko v vlogi terapevta deluje tudi »kot starši«, ki otroku v razvoju pomagajo graditi nove izkušnje. Kasneje se odnos, uglašen in pristen le ponovi in izpopolni, kar žal, v otroštvu ni bilo doseženo. Odrasli posameznik ima možnost zavedanja in predelave travmatičnih izkušenj, hkrati grajenja novih doživetij, novih vzorcev vedenja in razmišljanja.

bottom of page