030 397 700
Linhartova cesta 17, Ljubljana
... medosebni odnosi ... ljubezen ... partnerstvo ... ODNOSI!
Vprašanje ljubezni?
Ljubezen velja za enega temeljnih fenomenov, ki določajo človekovo bivanje. »In kaj je na ljubezni tako posebnega in zapletenega, da se z njo ukvarjajo poezija, miti, filozofija, pravljice ter legende, teologija in znanost od samega začetka naše kulture?« Ko jo želimo razumeti in razložiti, se srečamo s toliko nasprotji, paradoksi in nelogičnimi predpostavkami, da se nam ljubezen zazdi povsem neulovljiva na ravni racionalnega diskurza, ki ga gojita filozofija in znanost.
Med časom doživljanja ljubezni, se ljubezen opredeljuje na različne načine. Zgodovina jo obarva po svoje in ljudje si jo razlagajo, kot so navajeni v določenem časovnem obdobju. Zamisel, da je ljubezen mogoče in celo treba definirat, se je lahko pojavila v kulturi, ki razum in čustva strogo ločuje, prvemu pa predpisuje večji pomen in boljše zmožnosti. Razum je torej pripisana zmožnost, da zaobjame, razčleni in opredeli čustvo ljubezni ter ga s pridobljenim razumevanjem obvladuje, nadzira in kanalizira. S tem je ljubezen postala objekt znanstvenih obravnav.
TEMELJ: pristen odnos in zaupanje.
Temelj ljubezni je odnos. »Kaj dejansko je to odnos? Odnos med ljudmi ali odnos do ljudi?« Odnos je grajen na podlagi zaupanja. Otrokovo raziskovanje sveta je s strani staršev sprejemajoče, podpirajoče. Otrok se uči na napakah, ki so del življenja. Starši so otrokove napake sposobni poimenovati ter mu jih obrazložiti, hkrati delujejo zanesljivo ter trajno. Bistvenega pomena je že sama bližina matere ob otroku, prav tako pa tudi drugi dejavniki, kot so raziskovalno vedenje in igra, ki otroka vodi k zmanjšanju bližine in poskusom samostojnosti.
Odnos v teoriji...
Imate partnerski odnos? Ali bolje – imate zadovoljujoč partnerski odnos? Za partnerske odnose z varnim stilom navezanosti so značilni bližina, spoštovanje, zaupanje partnerju in intimnost med partnerjema. Konflikte varno navezan partnerja rešujeta konstruktivno in situaciji primerno. Imajo dobro, pozitivno samopodobo, predstava o sebi in drugih je kompleksna in uravnotežena.
... odnosi, ki niso "varni".
Partnerji, ki imajo izogibajoč stil navezanosti, drugim težko zaupajo in se težko zanesejo na druge. Bližina z drugimi jim je neprijetna, strah jih je intimnosti. Izražajo več jeze, ki je disfunkcionalne narave. Predvsem se nanašajo na svojo samozadostnost in ne priznavajo potrebe po bližini z drugimi. Plašljivo-izogibajoč stil navezanosti nakazuje na nesproščene odnose, kjer si posamezniki ne ustvarijo trdnih odnosov. Čeprav si tega želijo, se bojijo, da bodo prizadeti, če se jim bo kdo preveč približal. Njihovo samozaupanje je majhno, so čustveno odvisni in čezmerno ljubosumni. Njihovo mnenje je, da so drugi ljudje nevredni zaupanja in neskrbni. Takšno mnenje pa imajo tudi zase, zato doživljajo velik strah pred zavrnitvijo. Odklonilno-izogibajoči odrasli se počutijo dobro brez tesnih odnosov z drugimi. Danes mnogo raziskav na področju odnosa med ljudmi ugotavlja, da je odklonilno-izogibajočim predvsem pomembno, da se počutijo neodvisne in samozadostne. Nikakor se ne želijo zanašati na druge, hkrati jim je neprijetno, če se drugi zanašajo nanje. Vsi ne-varno organizirani stili navezanosti uporabljajo obrambe pred zavedanjem potrebe po navezanosti, kjer zmanjšujejo pomembnost odnosov ter poudarjajo pomembnost svobode. Njihova samopodoba je na videz resnično pozitivna, njena struktura pa zelo šibka. V ljubezenskem razmerju jih vodi tudi izogibanje konfliktom.
Če želite izboljšati svoj partnerski odnos, ga spremeniti, na novo vzpostaviti ali celo zamenjati, pa vas je tega strah, ne veste točno, česa si želite ali kam vas lahko pot zanese poiščite svoje odgovore. Odgovore na ta vprašanja lahko najdete tudi v osebnem procesu. V kolikor se ne želite spuščati v globok odnos, je lahko psihoterapevtski analitični odnos s terapevtom tako globok kot le sami želite, da se naučite nadzorovati sebe in svoja čustva.
Vzorce navezanosti nosimo s seboj.
Način kako ljubimo kot odrasli je odsev tega kako smo bili ljubljeni kot otroci. Pomembna povezava je med tem kakšni smo v odraslih razmerjih s tem kar smo se naučili o ljubezni kot otroci. Tukaj naletimo na problem, in sicer to kar smo se naučili v otroštvu je na žalost (pre)pogosto problematično, starši so nas zagotovo nenamerno »poškodovali«. Pogosto je to kar skušamo poiskati v odrasli ljubezni, prav ta ljubezen, ki smo jo poznali kot otroci (postane kriterij za iskanje ljubezni pri partnerju). Pri iskanju partnerja iščemo nekoga, ki se nam bo zdel domač. Če se nam nekdo ne zdi domač pa čeprav imata enake interese, naše nezavedno zaznava, da je ta oseba »perfektna«, edini njihov primanjkljaj je, da nas ne bo »mučil« na način, ki bi ga pričakovali od ljubezni. S tem namenom to nedomačo osebo zavrnemo saj nas ne bo ne-osrečevala na način, ki bi ga pričakovali od ljubezni (za katero smo se naučili, da nas dela nesrečne).
Odnosi so mnogokrat zapleteni in prinašajo izziv!
Medosebni odnosi v odraslosti so mnogokrat zapleteni, dinamika odnosa pa je odvisna od vsakega posameznika in njegovih prirojenih vzorcev. Ko sami zase odkrijemo, kako, pod kakšnimi pogoji in zakaj prihaja do določenih posledic v našem osebnem življenju, ki jih kot odrasli izražamo v vsakdanjem življenju in na medosebnem področju, si lahko bolje organiziramo življenje in zadovoljujemo svoje potrebe. Od zgodnjih stikov z mamo je odvisno tudi to, kako bo posameznik sprejemal sebe in kaj bo pričakoval od sebe. Če se za sekundo ustavite in vprašate, kaj vi pričakujete od sebe? Kaj pri/na sebi sprejemate in kaj zavračate? Če si človek želi na ta vprašanja odgovoriti, je psihoterapija primeren proces, kjer lahko raziskuje svoja pričakovanja, poglede in odnos do sebe in do drugih ljudi. Predvsem se s pomočjo psihoterapije dokoplje do vzrokov zakaj je »to in to« tako, in zakaj čuti tako, kot čuti in hkrati se le on sam zaveda, da to čuti.