030 397 700
Linhartova cesta 17, Ljubljana
Individualna ali skupinska psihoterapija?
Pri individualni psihoterapiji posameznik obiskuje seanse sam, individualno, kjer je prisoten le terapevt. Namenjena je globinski pridelavi osebnih težav in konfliktov, poteka pa izključno anonimno. Namenjena je za vsakogar, ki si želi sprememb na osebnem in/ali medsebojnem področju. Družinsko psihoterapijo obiskuje načeloma celotna družina ali posamezni člani, po dogovoru. Partnerska terapija pa je namenjena glajenju konfliktov v partnerski zvezi oziroma psihoterapevtsko svetovanje za boljši partnerski odnos, za odstranjevanje ovir, ki preprečujejo nadaljnjo rast prijetni partnerski zvezi.
Psihoanalitična psihoterapija, ki raziskuje nezavedno in se poda v potlačene dele zavesti, poteka običajno individualno in/ali skupinsko.
Za razliko od omenjenih psihoterapij vsebuje skupinska analitična psihoterapija večje število članov, ki se pred začetkom psihoterapije ne poznajo. Število je odvisno od velikosti terapevtske skupine – poznamo male, srednje, velike psihoterapevtske supine. Skupinska psihoterapija se osredotoča na nezavedno skupine in ne toliko na nezavedno posameznika, kakor je pri individualni psihoterapiji. Zato je skozi celotni proces v ospredju skupina kot celota in skupinski proces.
Carl G. Rogers (1951) skupino razume kot organizem. Organizem, ki je nastal nekje v času, se razvijal in končal. Nastanek skupine je vezan na odločitve posameznikov za sodelovanje, ki se povežejo v par ali večje število ljudi. Skupina ima nato skupno delo, delitev časa in energije. Razvoj skupine je odvisen od vsakega člana, njegove participacije in motivacije ter od tega, kako in koliko skupina zadovoljuje potrebe in pričakovanja vseh članov.
V skupinski dinamiki ima posameznik večjo možnost samo-opazovanja glede na druge ljudi. Skupinska analitična psihoterapija lahko vodi do spoznanja, kako posameznik deluje v skupini oziroma med različnimi ljudmi in postane pozoren na različne socialne dejavnike, ki vplivajo nanj.
V kolikor se odločate, katera vrsta psihoterapije bi bila za vas najprimernejša, je pomembno da pomislite – kje in na kakšen način bi se najlažje sprostili in izrazili. Zadržki pred skupinsko psihoterapijo so v nekaterih primerih utemeljeni, v drugih spet ne. Vsekakor je potrebno poskusiti. Šele po doživeti izkušnji lahko spoznate, ali je skupinska psihoterapija resnično za vas ali ni. Zgodi se, da kljub zgodbam drugih ljudi, ne zmorete podeliti svoje vsebine. Nekateri posamezniki sprva poskusijo z individualno psihoterapijo ter kasneje, ko pridobijo nekaj izkušenj z omenjenim procesom, poskusijo še s skupinsko psihoterapijo.
Vsi omenjeni načini psihoterapije potekajo enkrat tedensko v kolikor se ne dogovorite drugače. Potrebno pa je poudariti da se z zgostitvijo seans, predvsem v primeru individualne psihoanalitične psihoterapije, prognoza izboljšanja poveča. Posameznik se posledično lažje in globlje dokoplje do svojih vsebin, ki jih predeluje.
Skupinska dinamika skozi oči člana skupine
Vsaka skupina ima svoj razvoj. V primerih, da terapevt svoje delo opravlja učinkovito, začnemo kot člani razumeti interpersonalni način skupine. Jasno je, da je smer skupine kompleksna in nepredvidljiva. Dinamika skupine vpliva na njen razvoj. Poznamo uporabno shemo razvojnih stopenj oziroma razvojnih faz, ki jih je Irvin Yalom nanizal v pet faz in sicer: »forming«, »storming«, »norming«, »performing« in »adjourning«.
Na začetku sta za nas, v vlogi člana, pomembni dve stvari. Najprej moramo izvedeti kako doseči začetno nalogo, kaj je smisel tega, da smo se včlanili. Nato moramo zadostiti svojim socialnim potrebam znotraj skupine, da si lahko ustvarimo svoj prostor, ki ne bo zagotavljal le nujnega udobja, temveč da dobimo lastno zadoščenje, dosežemo biti del skupine.
Sprva je v nas prisotnih kar nekaj skrbi, predvsem v primeru, da nas terapevt ni dovolj dobro pripravil na skupino na uvodnem razgovoru. V prvih urah iščemo utemeljitev v povezavah njihovih ciljev ter skupine, ki smo jo začeli obiskovati. Tudi kasneje je veliko osebnih vprašanj na to temo. Skupina se dotakne tudi socialnih odnosov, kot tudi iskanja svoje vloge v skupini. V vlogi člana se sprašujemo pri komu bomo sprejeti, zaželeni, spoštovani ali pa zavrnjeni in ignorirani. Največ energije porabimo za socialno dinamiko skupine.
V drugi fazi se osredotočamo na sprejemanje članov, potrjevanje, zavezanost k skupini, kontrolo, moč, iščejo usmeritve in strukturo, smisel. Vsak član si želi uveljavljati svojo moč. Skupina pride do faze, v kateri začnemo ustvarjati skupne cilje, si dajemo medsebojno podporo, lahko je izražena tudi kot medsebojna-skupinska zavest. V tej fazi je medsebojni skupinski svet v ravnotežju. Vzpostavi se varnost v skupini, poviša se morala, zaupanje in samorazkrivanje članov.
Na skupino predvsem v začetkih zelo vplivajo zapustitve skupine, pretirana žalost in naša in/ali tuja odsotnost od terapije, kar lahko zamaje stabilnost in skupinsko integriteto. V zadnji fazi postane skupina zrela terapevtska skupina, v primeru, da so vsebine izražene in uspešno predelane.
