Navezanost (otroka na starše) in kako se ustvari ...

Stili navezanosti predstavljajo podlago tako za zdravo osebnost kot tudi za motnje osebnosti in posledično neprimerno funkcioniranje v odraslosti. Pa poglejmo kaj je to...

Starši so v primernih pogojih na otroka običajno čustveno uglašeni, poslušajo ter čutijo njegovo dihanje, smeh, jok, odzivanje, spanje. Starši poznajo otrokova čustvena stanja, fiziološka stanja ter se nanj primerno odzivajo. Otrok se v primeru primernih odgovorov na starše naveže, se počuti varno, uglašeno, slišano, kar vodi v razvoj varne navezanosti. Utemeljitelj teorije navezanosti je angleški otroški psihiater in psihoanalitik John Bowlby. Razvil jo je skupaj s sodelavko, psihologinjo Mary Ainsworth.

Domnevali so, da strah pred tujci predstavlja pomembni preživitveni mehanizem, ki je biološko vgrajen. Dojenčki se rodijo s težnjami v vedenju, ki prikazujejo potrebo po stiku, bližini z mamo v tujih situacijah in tistih, v katerih je otroka strah ali se počuti ogroženega. Bowlby (1997) pravi, da so dojenčki in matere razvili biološko potrebo, da ostajajo v stiku. Dojenčki in otroci uporabljajo mehanizme, kot sta jok ali smeh, ki privabljata mater in spodbujata njen odziv. V svojih raziskavah se je Bowlby naslanjal predvsem na raziskave Harlowa, ki je znan po poskusih z opicami. Opičje mladiče je ločil od mater ter jih izoliral. Kasneje jim je na razpolago ponudil žičnato opico, ki mu je nudila hrano in mehko, puhasto opico, ki mu je nudila prijeten dotik. Raziskovalci so ugotovili, da so bili opičji mladiči veliko več časa v bližini mehkih opic, ki so nudile mehak dotik, kot v bližini žičnatih opic, čeprav so te nudile hrano.

Najpomembnejši je odnos med materjo in dojenčkom v prvih dvanajstih mesecih. Tudi v primerih, ko je navezanost prekinjena v prvih dveh letih, lahko otrok trpi dolgoročne, nepopravljive posledice. Tveganje ostaja do petega leta otrokove starosti. Po teoriji navezanosti je varnost, ki jo otrok izraža s svojim vedenjem do matere ali do objekta, na katerega se je navezal, opredeljena kot ravnotežje med raziskovanjem okolja in iskanjem bližine z materjo.

V raziskavah so opazovali, kako intenziven stres doživljajo otroci, v primeru, ko so ločeni od svojih staršev. Ugotovili so, da ob prekinitvi stika s staršem otrok doživlja intenziven stres in si želi starša priklicati nazaj, kar se kaže na fizični in motorični ravni. Dokazi potrjujejo nedvoumnost, kako predolga prekinitev stika med mamo in otrokom za seboj pušča posledice, ki se kasneje v prihodnosti opazijo na njegovi osebnosti.

 

V primerih, ko je mama uglašena s svojim otrokom, prepozna ter zadovoljuje otrokove potrebe, poteka razvoj nemoteno. Varna navezanost predstavlja zdrav odnos med starši in otrokom. Starši so otroka pripravljeni primerno pomiriti, njihovo okolje je varno, sproščeno. Odnos je grajen na podlagi zaupanja. Otrokovo raziskovanje sveta je s strani staršev sprejemajoče, podpirajoče. Otrok se uči na napakah, ki so del življenja. Starši so otrokove napake sposobni poimenovati ter mu jih obrazložiti, hkrati delujejo zanesljivo ter trajno. Bistvenega pomena je že sama bližina matere ob otroku, prav tako pa tudi drugi dejavniki, kot so raziskovalno vedenje in igra, ki otroka vodi k zmanjšanju bližine in poskusom samostojnosti.

Izkušnje oblikujejo delovanje uma skozi celo življenje posameznika. Tiste izkušnje, ki se zgodijo v zgodnjih letih otroškega razvoja, lahko določijo nadaljnjo stopnjo interakcij s svetom, ki nato krepijo duševne funkcije. Raziskave dokazujejo, da nekatere zgodnje izkušnje spodbujajo čustveno doživljanje, socialno kompetentnost, kognitivno delovanje in odpornost na stres. Nevarna navezanost ni podobna moteni osebnostni strukturi ali duševni motnji, vsekakor pa ustvarja večjo ranljivost posameznika do psiholoških in socialnih disfunkcij.

 

Zgodnje izkušnje v otroštvu oblikujejo možganske strukture in njihovo funkcionalnost. To razkriva temeljno pot, po kateri je izražanje genov posameznika determinirano z izkušnjami.

 

V primeru, da je odnos med mamo in otrokom premalo stabilen, da bi mama otroku nudila varno zatočišče, ker tega sama zaradi patološke strukture ali česa drugega ne zmore, se razvije navezanost, ki otroka ne podpira v vseh pogledih in mu ne nudi odskočne deske za popolnoma samostojno ter samozavestno življenje v odraslosti.

Poznamo tri oblike nevarne navezanosti. Starši nevarno navezanih otrok drugače reagirajo na stisko otrok. Otroka skušajo zamotiti ali zmanjšati pomen in čustven naboj stiske. Odzivnost na otrokove znake stiske je manjša, otrok ne ve, kaj od staršev pričakovati, saj so čustveno ter fizično odsotni in nepredvidljivi. Nevarni stili navezanosti, ki so jih odkrili preko raziskovanja, so izogibajoča navezanost ter ambivalentna navezanost. Nekateri avtorji so kasneje dodali še tretji nevarni stil navezanosti, to je dezorganizirana navezanost otroka na mater.

 

Čeprav običajno oče ni primarni objekt, je kljub temu zelo pomembna figura v življenju svojega otroka. Študije poročajo, da ima otrokova navezanost na mater večje posledice v otrokovem obnašanju kot varna navezanost na očeta, vsekakor pa oče ni nepomemben pri otrokovem razvoju. Otrok ponotranja tako od mame kot od očeta. Od matere ponotranja običajno predanost in zaupanje, od očeta aktivnost in prodornost. Ob očetu se otrok uči konkurenčnosti, obvladovanja rivalstva in sodelovanja. Oče je pomemben, ker je drugačen od mame. Otrok potrebuje identifikacijo z obema, da v sebi razvije vse omenjene poteze. Težava ni v tem, ali oče ustvarja materinski odnos. Težave nastopijo, če zaradi tega, ko oče psihološko postane mama za otroka, otrok izgubi lik očeta. Otrok izgubi osebo, ki bi mu nudila »moški del«. Otrok ima posledično težave s prakticiranjem, hkrati mu začne primanjkovati ambicioznosti, aktivnosti in vztrajnosti.

|  Psihoterapevtsko svetovanje, psihoanalitična psihoterapija ter psihoanaliza so namenjene vsem, ki se znajdejo v stiski ali si želijo spremembe v življenju.  |

030 397 700

Gosposvetska 5, 1000 Ljubljana