030 397 700
Linhartova cesta 17, Ljubljana
Zgodnje izkušnje (lahko) oblikujejo strukturo osebnosti ...
»Kaj sploh pomeni motnja osebnostne strukture?« Osebnost se strukturira skozi prva leta odraščanja. V primeru slabih in neugodnih razvojnih izkušenj lahko pride do motnje v osebnostnem razvoju. Posledično govorimo o motnji osebnostne strukture. »Vendar, kako jih prepoznamo, ko osebe odrastejo?«
OSEBNOST: različni nivoji organiziranosti...
Ena glavnih idej Sigmunda Freuda je bila, da lahko nevrotične težnje in razvoj strukture osebnosti povežemo z zgodnjimi razvojnimi fazami. Simptome odraslih lahko preučujemo skozi zgodnje faze posameznikovega razvoja. To pomeni, da lahko pogledamo posameznikovo zgodnje življenjsko obdobje in posledično prepoznamo posledice, … vseeno to ni tako enostavno. Moramo se zavedati, da je vsak človek unikaten in vsak piše svojo zgodbo.
Kernberg (2001) med seboj loči tri osebnostne organizacije. Vsaka izmed njih je povezana z določeno stopnjo razvoja ter stopnjo, na kateri pride do napake v razvoju oziroma v določenem razvojnem obdobju. Danes predstavljajo to tri glavne strukture osebnosti, in sicer nevrotično, mejno ter psihotično strukturo osebnosti. Osebe z mejno osebnostno organizacijo so pod vplivom intenzivnih čustev, ki niso integrirana in ki jih dejansko biološko ne morejo nadzirati. Organizirane so nekako vmes - med psihotičnim in nevrotičnim spektrom. Slednji funkcionirajo bolje, medtem ko osebe na psihotični ravni funkcionirajo slabše. Pri funkcioniranju se nanašamo na uporabo obrambnih mehanizmov, sposobnosti zaznavanja realnosti in občutka ter doživljanja sebe, lastne identitete.
Nevrotična raven organiziranosti...
Posamezniki, katerih osebnost bi danes psihoanalitiki označili kot nevrotično organizirane, se načeloma zanašajo na zrelejše obrambne mehanizme. Uporabljajo tudi nezrele obrambe, ki so specifične predvsem v trenutkih izrednega stresa, vendar ne vplivajo na dolgoročno funkcioniranje. Obramba, značilna za nevrotične osebnosti, je potlačevanje. V vedenju so konsistentni, njihovo notranje doživljanje pa je celostno. Potlačitev ali represija je izrinjanje ogrožajočih psihičnih vsebin iz zavesti. Lahko ga imenujemo tudi proces aktivnega in selektivnega pozabljanja, s čimer navadno obvladujemo strah.
Mejna raven funkcioniranja...
V kategorijo mejnih osebnostnih struktur po Kernbergu spadajo pacienti s težkimi oblikami odvisnosti, to so borderline osebnosti v ožjem smislu, nekatere oblike narcisističnih osebnosti, infantilni, antisocialni in drugi z izrazitimi motnjami osebnosti ter shizoidne osebnostne motnje. Osebnosti z mejno organizacijo se razlikujejo od motenj osebnosti z nevrotsko organizacijo. Večina posameznikov, ki so mejno strukturirani, ima ohranjeno doživljanje realnosti, lahko pa doživljajo občasne in različno dolge izpade ali distorzije. Neprilagojena čustva uravnavajo s pomočjo obrambnih mehanizmov. Take osebe ne postanejo le jezne, temveč so prepričane, da za njihovo jezo obstajajo upravičeni razlogi. Tak odziv kaže na to, da osebe trpijo za motnjo v regulaciji čustev in spoznavanja. Zanje je značilen vedenjski vzorec, v katerem prevladujejo kaotični odnosi, skrajna stališča do sebe in do drugih, samodestruktivno vedenje, nestabilnost v vedenju ter nejasni občutki identitete.
Danes je v sodobni družbi velik porast narcisizma, na kar opozarjajo tudi psihoanalitski avtorji. Vsekakor to vpliva na medosebne odnose ter funkcioniranje v odraslosti. Za narcisistično osebo bi lahko poenostavljeno dejali, da svoj pogled na svet jemlje kot edini pravilen, dober in z najboljšimi nameni (zanj). Toda za to masko velikega samozaupanja leži krhka samopodoba, ki se medosebno odziva izjemno preobčutljivo. Narcisistično osebnostno motnjo prepoznamo po pretirani občutljivosti za kritiko ter po izredno močni potrebi po ljubezni, priznanju in pozornosti. Posameznikove fantazije o neomajnem uspehu so prežete z nerealnimi cilji in težnjami, kot so posedovanje izjemne moči, zdravja, genialnosti, realizacija idealne ljubezni.
Psihotična raven funkcioniranja...
Psihološke teorije psihotičnih motenj govorijo o tem, da je med poglavitnimi razlogi za nastanek psihoze motnja v »doživljanju sebe« kot omejenega od okolja, da so torej meje med jazom in okolico bolj ali manj nedosledne.
Posamezniki na psihotični ravni osebnosti so notranje obupani in dezorganizirani, izkazujejo halucinacije, samonanašalne ideje in blodnje. Za psihotične osebe so značilni izredno nezreli obrambni mehanizmi. Težave imajo tudi z identiteto, zgodi se, da so globinsko zmedeni, »kdo sploh so«. Posameznik na psihotični ravni ni zasidran v realnosti. Psihoza v najširšem smislu pomeni izgubo stika z resničnostjo. Ena od najtežjih značilnosti psihoze je, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse se mu zdi stvarno, vse se mu »v resnici dogaja«. Zato težko verjame tistim, ki mu govorijo, da gre za bolezen.
