030 397 700
Linhartova cesta 17, Ljubljana
Metoda psihoanalize oziroma širše; psihoanalitična psihoterapija ...
Vstop v psihoterapevtski proces pomeni za oba, tako klienta kakor tudi terapevta, začetek potovanja v neznano. Proces ima svoj začetek, trajanje in konec. Začetek se zgodi s prvim stikom, ki ga klient vzpostavi s terapevtom.
Psihoterapija se razvije v odnos. Odnos med terapevtom in klientom sam po sebi nosi ogromen potencial. Vsaka malenkost je pomembna za klienta – terapevtova naloga tukaj je, klientu stati ob strani in mu pomagati, da posveti pozornost vsemu, kar mu »pade na pamet«. Psihoanaliza je primerna za vsakega, ki je sposoben vzpostaviti pristen odnos s terapevtom, ne glede na to ali ima ali nima diagnoze oziroma kakšna diagnoza je postavljena.
Temeljno načelo psihoanalize je, da mora klient terapevtu zaupati ne le to, kar želi temveč tudi to, kar ne želi oziroma sploh ne ve – se ne zaveda. Vse asociacije, pa čeprav se mu zdijo neprijetne ali celo nepomembne. Nezavedno je glavni inštrument psihoanalitika. Vse pridobljene informacije uporabi za namene interpretacije, za odkrivanje klientovega nezavednega.
Praktično vse terapevtske šole se strinjajo, da je razumevanje – »kako pomemben je odnos« – potrebno. Ne strinjajo pa se glede narave odnosa in terapevtovega načina ravnanja z njim. Odnos v psihoanalitični psihoterapiji je poslušanje, kar pomeni ne soditi. To je težje, kot si mislimo. Gre za globljo, bolj zbrano pozornost in je več kot le »terapevtova drža«. Gre za prepletanje empatije, sočutja, poskusa razumevanja predvsem pa zaupanje v vsakršno zgodbo, ki jo sliši terapevt.
Ob vsem tem pa je to poslušanje s sprejemanjem in ne vrednotenjem zgodbe ali klienta. Skozi odnos klient odpre prostor terapevtu, da stopi v njegov prostor. Klient mora čutiti, da je terapevt tako odprt, da se lahko izrazi, ter da se ob tem počuti varnega. S tem se gradi odnos.
Psihoanalitična psihoterapija (tako kakor klasična psihoanaliza ter suportivna psihoterapija) daje poudarek na doživljanju in izražanju čustev, medosebnih odnosov, terapevtskega odnosa in raziskovanju fantazijskega sveta. Ob psihoanalitičnem procesu se pridobiva več moči pri izogibanju in nadzorovanju slabih, vznemirjajočih misli in čustev. Skozi proces psihoanalize klient osvetljuje ponavljajoče se vzorce in sheme, ki so prisotni v njegovem življenju. Hkrati je prisoten tudi razvojni fokus: pogovor o preteklih, otroških izkušnjah, ki prihajajo na dan in tako ovirajo klienta v vseživljenjskem funkcioniranju. Skozi proces psihoanalize in tudi skozi pogovor o preteklih, otroških izkušnjah le-tem odvzamemo moč in lažje zaživimo. Razlike med omenjenimi psihoterapijami se povezujejo s samim položajem (psihoanaliza leže na kavču ali psihoterapija sede nasproti psihoterapevta) ter v uporabi določenih tehnik, pogostosti uporabe, ipd. Pomembna razlike je tudi število seans in sicer klasična psihoanaliza poteka vsaj 3x tedensko ali celi večkrat, medtem ko lahko analitična ter suportivna psihoterapija potekata le 1x tedensko. Pri vseh psihoterapijah je za učinkovitost pomembno konstantno obiskovanje seans.
Vse pa slonijo na globinskem odkrivanju samega sebe. Zakaj pretekle izkušnje, doživljanja iz otroštva? Že Sigmund Freud je opozoril na pomembnost objektnih odnosov. Objektni odnos ima danes v psihoanalizi veliko veljavo in se ga široko uporablja. Otrok se lahko razvija izključno v odnosih. Preko razvoja mehanizma navezanosti se razvija struktura otrokovih možganov. Preko navezanosti se razvija predvsem del možganov, ki je odgovoren za integracijo izkustva, in sicer za povezavo zunanjih, okoljskih dražljajev z notranjim čustvenim delom ter reakcijo telesa. Prvi, ki je opazoval čustveno izmenjavo med otrokom in materjo oziroma objektnim odnosom je Heinz Hartmann. Opažal in opozoril je na to, da se objektni odnos razvija skozi različne, točno določene stadije.
Glavna predpostavka je, da se psihični aparat gradi v otroštvu na podlagi objektnih odnosov, torej na podlagi odnosov otroka s pomembnimi drugimi, to so mama, oče, bratci, sestrice, babice, dedki, itd. Izkušnje, ki smo jih doživeli s pomembnimi drugimi smo ponotranjili, postale so del našega notranjega sveta. Ljudje ne vstopamo v odnos le z drugimi, temveč tudi z notranjimi drugimi, s psihičnimi predstavami pomembnih drugih, ki smo si jih ustvarili v otroštvu skozi odraščanje. Naš notranji svet je zapolnjen z objekti, ki so lahko zastrašujoči, kritični, preganjajoči, lahko pa so tudi topli, vir ljubezni, sprejetosti ter izvor občutka varnosti v stresnih situacijah. To so kasneje elementi, ki jih raziskuje psihoanalitična psihoterapija oziroma klient v procesu s svojim terapevtom. Psihoanaliza se osredotoča na razvoj človekove osebnosti na podlagi zgodnjih odnosov z mamo oziroma drugega pomembnega objekta ter na motnje, ki lahko nastanejo v odnosih – po navadi ravno zaradi ponotranjenih slabih izkušenj v otroštvu.