Ko otrok vstopi v šolo je sposoben integrirati čustva s kognicijo. Veliko pa je odvisno tudi od (ne)kakovostno zgrajenega odnosa s starši. Na podlagi tega, mladostnik kasneje v sozvočju z okolico zgradi (primeren) odnos do sebe in odnos do drugih.
Ob vstopu v puberteto se razvije bolj intenzivno čustvovanje. Poleg vseh ostalih izzivov prihaja tudi do telesnih sprememb, pubertetniki so lahko bolj utrujeni in hitreje vznemirjeni. V tistem obdobju zelo težko prenašajo tesnobo.
Ko se vprašamo: "Kdo sploh sem?"
Kasneje, ob koncu pubertete, v začetkih srednje šole se mladostnik začne spraševati:
"Kdo sem?", "Kam hočem?" in "Kam grem?" v življenju. V tem obdobju prihaja do močnega propadanja šibkejših povezav v možganskih centrih = ustvarja se prostor za gradnjo novih možganskih povezav. Vsekakor je to odvisno od vsakega posameznika, v katero smer ga bo odneslo. Obdobje zaznamuje tudi raztresenost, zmanjšana odgovornost in večja čustvenost. Mladostniki imajo v tistem obdobju fokus predvsem na vrstnikih, ker čutijo, da jih razumejo le oni.
Pogovor je izjemno dragocen!
Pomembna komponenta v vsem tem pa je, da "Mladostnik išče sam sebe!". Zmožnost (obojestranskega) komuniciranja z mladostnikom je odvisna od postavljenih temeljev v njegovih prvih letih življenja. Osnovno čustvo, ki se pojavlja, je strah: "Kako me bodo videli vrstniki?", "Kaj bom delal v življenju?", "Kaj če mi ne bo uspelo?", "Kakšen sem?", "Kaj prinaša življenje?", ... ipd.
Kaj lahko mladostniku ponudimo?
Občutek prepoznavnosti - poslušamo in podpiramo njegove talente in ambicije. Pomembno je tudi razumevanje, občutek pripadnosti, občutek sprejemanja. Občutek, da smo nanj ponosni ter, da je lahko tudi sam na nekaj v svojem življenju ponosen. Na žalost je nizka samopodoba v mladostništvu zelo rizičen element v razvoju in obratno; visoka oziroma dobra samopodoba je pomemben (pozitivni) dejavnik za življenje v odrasli dobi.
