Starši so v primernih pogojih na otroka običajno čustveno uglašeni, poslušajo ter čutijo njegovo dihanje, smeh, jok, odzivanje, spanje. Starši poznajo otrokova čustvena stanja in otrokova fiziološka stanja ter se nanj primerno odzivajo. Otrok se ob primernih okoliščinah na starše naveže, se počuti varno, uglašeno, slišano... razvije se varna navezanost.
Preživetje.
Strah pred tujci predstavlja pomembni mehanizem preživetja, ki je biološko vgrajen! Dojenčki se rodijo s težnjami v vedenju, ki prikazujejo potrebo po stiku, bližini z mamo v tujih situacijah in tistih, v katerih je otroka strah ali se počuti ogroženega. Izkušnje oblikujejo delovanje uma skozi celo življenje posameznika. Tiste izkušnje, ki se zgodijo v zgodnjih letih otroškega razvoja, lahko določijo nadaljnjo stopnjo interakcij s svetom, ki nato krepijo duševne funkcije. Dojenček oziroma otrok bo preživel zmeraj (izjema je, ko je popolnoma zapuščen), razlika je le v tem, kakšne osebnostne posledice bo nosil.
Varna navezanost otroka na mater.
In to je to - varna navezanost otroku nudi, da se čuti varnega in zaščitenega, v nasprotnem primeru dojenček nima pristnega občutka "varnega pristana". Počuti se bolj prepuščen sam sebi, seveda je to njegovo notranje doživljanje... Po teoriji navezanosti je varnost, ki jo otrok izraža s svojim vedenjem do matere ali do objekta, na katerega se je navezal, opredeljena kot ravnotežje med raziskovanjem okolja in iskanjem bližine z materjo.