Sprememba sama je paradoks. Po eni strani si je vsi želimo – želimo si več svobode, več miru, več resnice o sebi. Po drugi strani pa sprememba povzroča notranji upor. Stari vzorci so znani, celo takrat, ko nas ranijo. Bolj domače je vztrajati v tem, kar poznamo, kot stopiti v praznino novega. Res?

Preplet preteklih izkušenj, dednih zasnov, družinskih zgodb in tistih drobnih, skoraj neopaznih odločitev, ki jih sprejemamo vsak dan. Vse to se zliva v vzorce – ponavljajoče se načine doživljanja, mišljenja in reagiranja. Svoje reakcije lahko pogledamo z razdalje, jih ozavestimo in jih povežemo z njihovo zgodovino v terapevtskem dialogu.