Osebnost in njene tihe sledi 🫣

Osebnost pogosto razumemo kot nekaj trdnega, skorajda vklesanega v kamen – skupek lastnosti, ki nas določajo in nas ločujejo od drugih. A bolj natančen pogled razkrije, da gre za živo tkivo: preplet preteklih izkušenj, dednih zasnov, družinskih zgodb in tistih drobnih, skoraj neopaznih odločitev, ki jih sprejemamo vsak dan. Vse to se zliva v vzorce – ponavljajoče se načine doživljanja, mišljenja in reagiranja.

Ti vzorci imajo dvojno naravo. Po eni strani nas varujejo; so kot notranje poti, po katerih znamo hoditi tudi v temi. Po drugi strani pa nas lahko omejujejo, saj pogosto pozabimo, da so poti nastale v določenem času in iz določenih razlogov, ki morda danes ne veljajo več. Tako lahko reakcija, ki je bila nekoč preživetvena strategija, danes postane oklep, ki duši našo spontanost.

Če smo kot otroci doživljali preveč kritike, se lahko v odraslosti odzovemo z nezavednim umikanjem ali nenehno potrebo po potrjevanju. Če smo morali biti vedno “močnejši od sebe”, nas lahko kasneje vsaka šibkost spomni na nevarnost, zato jo raje prikrivamo. Naša preteklost je polna takšnih tiho zakoreninjenih smernic, ki se kažejo in odražajo v odnosih, v službi, v tem, kako si razlagamo dejanja drugih. Nekaj, kar se nam danes zdi “značajska lastnost”, je pogosto sled davnega načina preživetja.

Toda osebnost ni zaprt sistem. Prav v tem je njena lepota: vedno je v gibanju, vedno dopušča možnost spremembe. Četudi je naša zgodovina močna, je ne oblikuje samo enkrat za vselej – oblikuje nas vsakič znova. Ko opazimo, kako ponavljamo iste odzive, se v nas odpre prostor za vprašanje: ali je ta pot še vedno smiselna? Ali mi še služi?

Razlikovati med reakcijo in izbiro je eden ključnih trenutkov notranje rasti. Reakcija pride iz avtomatizma, izbira pa iz zavesti. Ko se znajdemo v sporu, lahko denimo zaslišimo svoj znani vzorec – užaljenost, umik, jezo – in se za trenutek ustavimo. V tem odmiku se zgodi sprememba: stara pot je še vedno tam, toda poleg nje se začne risati nova.

V psihoterapiji se to učenje dogaja postopoma in v varnem prostoru. Tam lahko svoje reakcije pogledamo z razdalje, jih ozavestimo in jih povežemo z njihovo zgodovino. Terapevtski dialog deluje kot ogledalo, ki nas vrača k samemu sebi – pogosto nežneje, kot bi si sami dovolili. Skozi pogovor, raziskovanje občutkov in preizkušanje novih odzivov se začnejo utrjevati drugačne poti. Proces ni hiter, toda vsaka majhna sprememba v odzivu je že korak k svobodi.

Morda res nikoli ne moremo popolnoma zapustiti svojega značaja, toda lahko postanemo njegovi bolj zavestni sopotniki. To pomeni, da lastne vzorce ne zanikamo, temveč jih spoznamo in jim odvzamemo moč, da bi nas vodili brez naše volje. In prav tu se odpre filozofska dimenzija osebnosti: ni dokončna sodba, temveč proces, ki se razvija.

Naša zgodovina nas je oblikovala, a sedanjost nas vedno znova vabi k vprašanju – ali želim to pot ponavljati, ali pa si dovolim ustvariti novo sled? Morda je osebnost prav v tem paradoksu: da je hkrati nekaj, kar nosimo, in nekaj, kar lahko poustvarjamo.

Naredite sami svojo spremembo!