Psihološke teorije psihotičnih motenj govorijo o tem, da je med poglavitnimi razlogi za nastanek psihoze motnja v »doživljanju sebe« kot omejenega od okolja, da so torej meje med jazom in okolico bolj ali manj nedosledne.
Za psihotične osebe so značilni izredno nezreli obrambni mehanizmi. Težave imajo tudi z identiteto, zgodi se, da so globinsko zmedeni, »kdo sploh so«. Psihoza v najširšem smislu pomeni izgubo stika z resničnostjo, kar pomeni, da posameznik, ki doživlja psihozo, ni zasidran v realnosti. Ena od najtežjih značilnosti psihoze je, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse se mu zdi stvarno, vse se mu »v resnici dogaja«. Zato težko verjame tistim, ki mu govorijo, da gre za bolezen.
Psihotična osebnosti je notranje obupana in dezorganizirana, izkazuje halucinacije, samonanašalne ideje in blodnje. Živeti v takem svetu, kjer ti nihče ne verjame, kaj se ti dogaja in ti ne verjameš, da se ti to v resnici ne dogaja, predstavlja raven teme s težo življenjske preizkušnje.