V kolikor ignoriramo prisotnost smrti, se s tem zgodi, da lahko ljudje dobijo občutek, da je to nekaj, o čemer je preveč grozno govoriti. Priporočljivo je, da se oseba sooči s smrtjo bližnje osebe, saj ima le-to velik pomen za nadaljevanje življenja. Ljudje se soočamo s smrtjo na različne načine, tako konstruktivne, kot tudi ne-konstruktivne. Že davno smo doumeli, da vse izgine, da se bojimo izgube in posledično moramo najti način, kako živeti kljub strahu in minevanju.
Pri delu v zvezi z žalovanjem se mnogokrat usmerjamo izključno le na izgubo. To so med drugim nedokončane stvari, naša (dolgoročna) naloga pa je, da se odmaknemo od mrtvega in ponovno vključimo v življenje. Čeprav so kasneje omenjeni koraki izjemno pomembni, ne smemo zanemariti dejstva, da se moramo od umrlega tudi ustrezno posloviti. Ena izmed kasnejših nalog, po smrti bližnjega je, da odkrijemo smisel, ki bo dovolj močan, da ohranimo življenje.
Žalovanje in depresija ima skupno izhodišče in to je izguba objekta, izguba ljubljene osebe. Ob tem je žalovanje popolnoma normalno in zrelo dejanje, ki se zgodi, kar pa se razlikuje od depresije. Žalujoči se namreč postopoma, v procesu žalovanja odreče umrlemu, kar pa ne pomeni, da ga pozabi. Različne kulture za začetek in vstop v proces žalovanja uporabljajo oziroma se poslužujejo različnih pristopov.
Fenomenološko se normalno žalovanje ne razlikuje od depresivnega toliko po akutni simptomatiki, ampak predvsem po tem, da je v primeru žalovanja izgubljena oseba v središču razmišljanja, medtem ko se depresivna oseba ukvarja pretežno s sabo in svojo samopodobo in krivdno tematiko. Žalujoči žaluje za tem, kar je izgubil; depresivni pa se prepušča temu, kar ni dobil (Will in dr. 1998).
