Vsak človek si želi stika z drugimi ljudmi, potrebo po bližini izpolnjujemo na take ali drugačne načine. Ljubezen in sprejemanje začnemo iskati že v najstniških letih, in kot pravi šala, vsi »čakamo princa na belem konju«, s katerim bomo preživeli skupno življenje. Vse to ravno zato, ker smo ljudje nagnjenju k življenju z drugimi, k življenju s stikom in odnosom.
Bodimo močni tudi, ko smo odrezani od stikov z drugimi...
Medosebne potrebe temeljijo na prirojeni potrebi po socialnem stiku. Človek ima težnjo po čustveni bližini in pripadnosti. Vse to je povezano s potrebo po varnosti. V skupini mora želja po stiku in bližini presegati strah po tem. V težkih obdobjih nam prav odnosi pomagajo, da jih preživimo. Kljub temu, da včasih pride čas, ko smo odrezani od socialnih in drugih stikov, bodimo močni in se trudimo za čas, ko bodo odnosi ponovno zaživeli.
Poznamo minimalne, maksimalne možnosti in zmožnosti, ki človeku pomagajo.
Na voljo so vsi mogoči viri. Lahko je človek hvaležen že za zelo majhno spremembo oziroma pomoč pri tej spremembi in bo zato lažje živel, njegovo življenje bo bolj kakovostno. Zmožnost za spremembo je lahko tudi le blažilna, kar pomeni, da vsaj malo že pomaga. Ni nujno, da je sprememba v življenju korenita, da se življenje kakovostno izboljša. Čeprav je tudi to dobrodošlo.