Na določenem nivoju trpljenja se giblje vsak človek. Prav tako vsak človek trpi na svoj način oziroma pozna svojo vrsto trpljenja.
V psihoterapiji je človekovo vedenje takšno, kakršno pač je!
Njegovega vedenja, trpljenja, bolečine in posledic le-tega se ne obsoja, niti ne vrednoti. Človeka se sprejme z vsemi njegovimi skritimi vsebinami, kakršne pač že so. Vsebinami, na vseh nivojih in vsebinami, ki ustvarjajo človeka kot celoto.
Zanimajo nas motivi - zakaj prihaja do določenega vedenja?
To so motivi, ki so zakriti. To so motivi, ki grenijo marsikatero življenje. In to so motivi, do katerih se človek težko dokoplje čisto sam. Psihoanalitična psihoterapija pa raziskuje točno to! Ker - ko enkrat odkrijemo motive, ki nam grenijo življenje - nimajo več moči in posledično lahko kontrolo človek (pre)vzame sam v svoje roke.
Vsekakor pa je to trdo in težko delo. Oseba, ki želi odkriti prekrite motive mora biti izjemno motivirana in predana. Čudežev ni - vse, kar človek naredi v psihoterapiji, kar naredi na sebi je njegova zasluga. Temu primerna pa je tudi njegova nagrada.