Konkretno smo že zakorakali v novo, drugačno šolsko leto, za katerega nihče zares ni vedel, kaj bo prineslo. V zraku še vedno visijo različne možnosti in scenariji za ravnanje, vsi skupaj pa se moramo nekako »pripraviti« na neznano, ki s seboj mnogokrat prinaša strah in nelagodje, povezana z negotovostjo ter nemočjo. Večina si nas želi stabilnega, gotovega, predvidljivega in s tem predvsem varnega okolja, kar pa je v »korona« času težko dosegljivo. Veliko število avtorjev in strokovnjakov iz različnih področij se je že razpisalo o šoli, šolskem sistemu in izobraževanju na splošno, zato se sam tokrat ne bi direktno lotil večno aktualne in pereče tematike šolstva, temveč bi raje nagovoril mesta, kjer se stikajo šolstvo, družina in širša družba.
Vsak otrok pride na ta svet z veliko željo po spoznavanju okolja, ki ga obdaja. Ta svet je velik, poln čudes in nevarnosti, največ pa o njem vedo najpomembnejše, največje in najpametnejše osebe v njegovem življenju - starši in njegovi ostali skrbniki. Učenje o svetu je čudovit proces, močno povezan z okoljem, v katerem otrok odrašča. Ta prvotna želja po učenju o svetu je namreč prepogosto ustavljena, ko otrok nima dovolj časa za samostojno raziskovanje mokrih in blatnih luž, ko so njegovi »zakaji« vedno ustavljeni, ker sta starša utrujena, ko je njegov glavni vzgojitelj mobitel in seveda tudi bolj nasilne oblike, ko se otrok nauči biti neviden, da mu le ne bo treba prenašati vpitja, pretepanja, zmerjanja in ostalih oblik nasilja. Če je pri zadnjih načinih takšno ravnanje staršev vedno nedopustno, pri prvih, milejših oblikah, govorim o pomembnosti časa, ki je namenjeno takšnemu raziskovanju, seveda pa vsaka otrokova ideja zaradi različnih razlogov ne more biti zadovoljena. Pomembno se mi zdi tako poslušanje in upoštevanje otrokovega glasu (seveda primerno njegovi zrelosti, nikakor kot prelaganje starševske odgovornosti na otroka) ter tudi postavljanje meja. Meje, ki so namenjene varnemu raziskovanju sveta in prilagajanju na življenje, postavljajo odrasli, meje znotraj teh varnih okvirjev pa je smiselno prepustiti otrokom in jih tudi soustvarjati skupaj z njimi, saj bodo le s tem uspeli zadržati njih same, njihove želje in potrebe ter se učili sodelovanja in empatije. Mogoče bodo tako v odrasli dobi vedeli kaj notranje potrebujejo ob hkratnem zavedanju, da so v njihovi bližini tudi drugi ljudje, ki niso le sredstva za dosego njihovih ciljev.
Iz zapisanega lahko vidimo pomembnost učenja iz izkušenj, temelja, na katerem stoji razvoj vsakega posameznika in se ob prepogostem učenju o nečem (kar nam govorijo starši, učitelji, sorodniki …) ter ustavljanju naravne radovednosti izgubi oz. se nalagajo le slabe izkušnje (dobre pa ob prepogostih slabih enostavno spregledamo). Izkustveno učenje je prepleteno s čustveno komponento, kar omogoča hitrejše in trajnejše učenje. Pri tem si lahko predstavljamo majhnega Štefana, fantička, ki se šele uči premikati v prostoru. Na začetku se plazi ritensko in pri tem seveda težko nadzoruje svojo pot, ki se neizbežno ustavi ob prvi steni. A si naš Štefan vseeno želi nadaljevati pot, poskusi enkrat, poskusi dvakrat, obakrat neuspešno. V nekem trenutku pa ugotovi, da se lahko premakne tudi v drugo smer in si s tem omogoči pot do igrače, ki je ujela njegovo zanimanje. Lahko si predstavljamo frustracijo, jezo in nelagodje našega raziskovalca, ko mu pot zapre velika ovira in neskončno veselje, ponos, ko mu uspe najti drugo pot. S tem in podobnimi, čustveno napornimi dogodki se otrok nauči plaziti, spretnosti, ki mu bo omogočila hojo in jo bo lahko uporabljal vse dokler bo dovolil otroku v njemu, da se priplazi na površje.
Za konec pa še en pomemben del vsakega življenja, sedanjost. Ne glede na okoliščine, ki nam jih prinaša to šolsko leto in na katere nimamo vpliva, ohranimo v spominu pomembnost trenutnega življenja. Kljub težavnosti in strahu, kaj bomo našli v sebi, poskušajmo ohraniti stik sami s seboj, da bomo lahko kasneje v stiku tudi drug z drugim.
