Ljudje se velikokrat za trenutek ali dva odmaknemo od svojih življenj, to delamo na veliko različnih načinov.
Pri begu v pasivnost ljudje začnejo početi "kar nekaj" - namesto, da bi se človek spravil početi kaj produktivnega, je to pravo nasprotje. To bi lahko primerjali celo z begom odvisnikov. Odvisnik, ki jemlje drogo, gre za trenutek dejansko "ven" iz svojega življenja. Življenje pa vseeno teče. Postopek bežanja je popolnoma neuspešen in neproduktiven, vseeno pa obstaja vprašanje, kaj jih pripravi do tega, da le-to ponovijo? Življenje slej kot prej pride in te ujame... V omenjenem primeru je prisotnih mnogo občutkov krivde, ki so občutki samo-destrukcije.
Lažje je sanjariti kakor narediti spremembo.
Grandiozne predstave prerastejo v občutek upravičenosti. V omenjenih primerih lahko že minimalne frustracijske situacije pripeljejo do globokih občutkov propadanja življenja. Na tem mestu lahko oseba prihaja v stik z lastno negativno podobo.
Nevrotične ideologije so danes že nekaj klasičnega.
Danes je nevroza že skoraj vrlina. Morda je to avtentična drža ali pa je to beg iz nevzdržnega življenja. V skrajnosti je to lahko intelektualizacija.
Ena od najprimernejših pomoči, ki jo lahko najdemo, je v tem primeru psihoterapija. Vseeno pa mora biti oseba izjemno motivirana, ker na začetku deluje, kot da v njegovem življenju ni nič narobe. Korenine segajo tako globoko in prav tako globoko mora poseči tudi samo-raziskovanje.
Comments