Čuječnost bi lahko opisali kot sprejemajoče zavedanje tega, kar doživljamo v sedanjem trenutku. Hkrati biti in ne biti pomeni zavedanje kakršnega koli (notranjega) doživljanja, ne da bi ga poskušali spremeniti. Doživljanja, ki ga opazujemo in sprejemamo. Najlažja in najtežja naloga hkrati. Najlažja naloga je zaradi tega, ker dejansko ni ničesar potrebno narediti. Najtežja naloga pa je ravno, ker je večini ljudi na tem svetu - to dejansko težko.
Odrasli se ne znamo – ali pa se ne zmoremo – vrniti v preprosto prisotnost.
Ali pač? Ustaviti se v trenutku, tukaj in zdaj ne pomeni čisto nič drugega kot spustiti preteklost, prihodnost in sedanjost iz svojih misli in nadzora. S tem, ko izpustimo svoja prepričanja, motivacijo in usmerjenost k doseganju zadanih ciljev, spustimo sebe ter lastne predstave v sebi. Smo le tam, notranje sproščeni s tišino v sebi, brez misli in mentalnega žuborenja.
Ukinitev mentalnega žuborenja?
Do ukinitve mentalnega žuborenja, ki ga po navadi aktivno držimo v kontroli, poznamo dve poti. Po eni strani pelje do preproste preprostosti smer volje. Po drugi strani, pa naj bi peljala do preproste prisotnosti smer razumevanja. Da prideš do tega stanja je potrebno veliko vaje in trdne volje. Razumevanje pa je še malo bolj kompleksna pot, ki te lahko popelje do vpogleda vase.
Comments