Na začetku svojega življenja ljudje delujejo po načinu vzorcev, ki so se jih naučili skozi razvoj. Vzorci in zaporedja, ki se jih otrok nauči v prvih letih svojega življenja, predstavljajo vlogo, ki jo prevzame kasneje kot odrasli. Vloge in pripadnost so podobne, kot so jih imeli v svoji primarni družini. Oseba redno izvaja eno vlogo, ki pa je lahko dominanca ali podreditev socialnemu okolju. Raziskovalci odkrivajo, da poznamo tudi drugačni scenarij, dopolnilno zaporedje, kjer posameznik pridobi sposobnost za opravljanje druge vloge. Posledično lahko oseba vzpostavi t.i. alteracijsko osebnost, ali več alteracijskih osebnosti, s katerimi potem poskusi sodelovati, prihaja do bodisi nezanesljivega sodelovanja bodisi do nenehne dominacije enega samega sebstvenega stanja. V tem primeru lahko v skrajnosti govorimo tudi o multipli osebnosti.
V kolikor se obrnemo na disociativno duševnost, moramo omeniti osebe, ki posegajo po disociativnih procesih kot primarni prilagoditvi. Tudi druge osebnosti posegajo po podobnih obrambah, vendar pa le te niso primarne. Mnogi med disociativnimi osebami gledajo na svoje disociacijske procese egosintonično, kar pomeni, da se jih primarno ne zavedajo. To velja tudi za druge osebnostne motnje. Večina ima procese za normalne, vendar moteče. Medtem ko imajo druge osebnosti motnjo spomina na vsebino, ki so jo disociirale, pa med disociacijske osebnosti spadajo tudi osebe, ki imajo več disociiranih sebstvenih stanj oziroma drugotnih osebnosti.
Značilnost disociativnega sebstva je v tem, da je disociiran v številne sebstvene odcepitve. Sebstvo se med razvojem sploh ni resnično integriral. Del sebstva, ki so ga travmatologi poimenovali »gostiteljska osebnost« daje vtis anksioznosti, omaganosti in distimije. Disociativna osebnost je lahko ena, lahko sta dve ali več, možno je tudi, da jih gostitelj pozna ali ne. Lahko se zavedajo en drugega, ali pa tudi ne. V primeru več osebnosti so le-te lahko zelo različne. Nekatere so lahko otroci, mlajši ali celo starejši od gostitelja. Hkrati imajo lahko določene osebnostne motnje ali pa kakšne druge psihične in/ali fizične omejitve. V nekaterih primerih oziroma določenih področjih je alteracija lahko bolj nadarjena ali sposobnejša od gostitelja.
Afekt pri disociativni osebnostni motnji ljudi preplavlja, vendar ga ne znajo predelovati. Čutijo grozo, strah in sram, čustva ki sprožijo disociacijo v travmatični izkušnji. Prisotni so lahko tudi občutki krivde, razburjenje in bes.