Psihoterapija ima več definicij. Uporabljajo se odvisno od metode in načina izvajanja. Ena od definicij je tudi naslednja: "Psihoterapija je namerna uporaba kliničnih metod in medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških principih z namenom spremeniti klientovo vedenje, kognicije, emocije in/ali druge osebnostne značilnosti v smeri, ki so klientu zaželene (Prochaska in Norcross, 2003)."
Po Sigmundu Freudu je psihoterapija ozaveščanje nezavednih vsebin, ki se skozi življenje ustvarjajo v naši psihični strukturi. V vsakem primeru je psihoterapija odnos, ki se vzpostavi med klientom ter terapevtom, ne glede na način, strukturo dela ali uporabo različnih metod in tehnik. To je psihoterapevtski odnos, ki temelji na empatičnem sprejemanju in sočutju, preko katerega lahko posameznik doživi drugačno izkušnjo in predela svoje nerazrešene vsebine.
Posameznik skozi proces psihoanalitične psihoterapije odkriva vzroke za nastanek in razvoj psihosomatskih bolezni, psihičnih motenj ter ostalih simptomov, kot so npr. fobije, panične motnje, anksioznost in drugo. Lahko bi rekli, da je psihoterapija dejansko metoda, ki pomaga posamezniku zverbalizirati ter odstraniti vzroke, ki povzročajo simptome. Posledično tudi simptomi izvenijo in izgubijo svojo moč.